“Na prvi dan šole moraš biti res previden, kam se boš usedel. Prideš v razred in odložiš svoje stvari na naključno mizo, nenadoma učiteljica reče: ‘Upam, da vam je všeč sedežni red, tako boste sedeli do konca šolskega leta’,” je eden od znanih citatov o sedežnem redu, ki ga je zapisal otroški avtor in ustvarjalec risanih filmov Jeff Kinney. “Če se učenec ali študent usede spredaj, to kaže na njegovo motivacijo,” pravi strokovnjak za vzgojo Sebastjan Kristovič in dodaja, da je red v razredu predvsem stvar sposobnosti učitelja.
Nenapisano pravilo je, da tisti, ki so bolj “pridni”, morda “ambiciozni”, skratka “učiteljevi ljubljenčki”, sedijo bolj spredaj, tisti, ki so bolj igrivi in ne tako zainteresirani za pouk, pa se raje usedejo zadaj. “Del tega gotovo drži,” se strinja strokovnjak za vzgojo Sebastjan Kristovič, direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo.
Po različnih britanskih srednjih šolah in fakultetah izvajajo igro za prebijanje ledu, ki se imenuje “osebnostna dinamika sedenja”. Igra poteka tako, da se učenci v razredu presedajo in ugotavljajo, zakaj bi kdo želel sedeti na določenem mestu.
“Tisti, ki se usedejo v prvo klop, so bolj ukaželjni.”
— dr. Sebastjan Kristovič
Kokoš ali jajce? Učenec ali stol?
Je za uspeh učenca bolj pomemben učenec sam ali mesto, na katerem sedi? “To je podobno kot filozofsko vprašanje o kokoši in jajcu,” je za ameriški spletni medij Creators dejal Fred Ribich, profesor psihologije na Wartburg College v Waverlyju v Iowi.
Na splošno se bolj motivirani in zainteresirani študentje ponavadi usedejo v prvo vrsto. To jim pomaga, da ostanejo motivirani in vključeni v delo v predavalnici. S tem se strinja tudi Kristovič: “Če se učenec ali študent sam usede spredaj, to kaže na njegovo motivacijo.”
“Ko v učilnici sedite zadaj, ste nagnjeni k izgubi pozornosti in gledanju drugih otrok namesto poslušanju učitelja. Kdor sedi v prvi vrsti, ima z učiteljem tudi boljši očesni stik,” je za ameriški spletni medij povedala Tina Parks, študentka pedagogike na univerzi Susquehanna v Selinsgrovu v Pensilvaniji.
“Usedite se spredaj, s tem pokažete, da vas predmet zanima”
V velikih predavalnicah se zgodi, da profesorji poimensko poznajo le študente, ki sedijo spredaj, je za omenjeni spletni medij povedal James Herrick, predsednik oddelka za komunikacije na Hope College v Michiganu. “Sedite spredaj in proti sredini, saj je to tako imenovano območje sodelovanja,” svetuje Herrick.
“Če si izberemo sedež v ospredju učilnice, damo učitelju oziroma profesorju jasno vedeti, da nas njihov predmet zanima,” je za Creators povedal Thomas Syre, docent za zdravstvene vede na univerzi James Madison v Harrisonburgu v Virginiji. “Gre za preprosto govorico telesa, ki pa pove veliko,” še ugotavlja.
Učitelji morajo vzeti v zakup, da se bodo učenci sprednjemu delu učilnice izogibali zato, da ne bodo pozvani k sodelovanju, opozarja Diane Polachek, izredna profesorica pedagogike na univerzi Wilkes. Profesorjem priporoča, naj sproti spreminjajo sedežne rede in preizkusijo različne učne metode, ki bodo vključevale premikanje po učilnici in očesni stik z vsemi učenci. “Tako bodo vsi učenci sodelovali, ne glede na svoje sposobnosti in sedežni red.”
“Za učitelja si ali pa nisi, vmesne poti ni. Ali v sebi to imaš ali pa pač ne.”
— dr. Sebastjan Kristovič
“V prve vrste se usedejo tisti, ki vedo, zakaj so na fakulteti”
“Kot profesor na fakulteti imam na leto okoli 500 študentov in upam si reči, da se v prve vrste usedejo tisti, ki res vedo, zakaj so na fakulteti. To so študentje, ki si želijo znanja in tudi pridejo na govorilne ure, sprašujejo, sodelujejo, skratka so resni študentje,” opaža strokovnjak za vzgojo Kristovič.
“Tisti, ki so malo manj resni, pa ponavadi sedijo bolj zadaj. Vendar jih jaz kot profesor vedno povabim naprej. Če imam v predavalnici 100 ali 150 študentov, sploh ne dovolim, da so vmes prazne vrste. Prav tako ne dovolim uporabe telefonov,” razlaga o svojih predavanjih.
Za tovrstna pravila se je odločil, ker omogočijo boljše komunikacijsko vzdušje, dinamiko odnosov in študente pritegnejo k sodelovanju. “Zanimivo je, da na koncu študentje, čeprav vmes kdaj potožijo, da je prezahtevno, vsebino predmeta in dinamiko ter način izvajanja pohvalijo in so potem veliko bolj zadovoljni s sabo, svojim delom in znanjem. Pri tovrstnih profesorjih in izvedbi ponavadi rečejo, da so pri tem predmetu največ dobili in največ odnesli.”
“Za učitelja si ali pa nisi”
Strokovnjak za vzgojo Kristovič pravi, da je naloga profesorja ali učitelja, da zna učence in študente, ki niso zainteresirani, motivirati. “Da jih zna vključiti v proces in pritegniti v dinamiko v predavalnici. Velika razlika je že, če predavatelj pokaže, da njega osebno lastna predavanja zanimajo in da svoje poslanstvo opravlja s strastjo in predanostjo. To poslušalci takoj začutijo,” razlaga.
Pravi, da se takoj vidi, ali profesor razlaga snov zato, ker jo mora, in samo bere predstavitve s Powerpointa ali pa snov razlaga strastno in zavzeto. “Če nekdo prosto govori in da v predavanja tudi sebe, bo hitreje in veliko bolj pritegnil poslušalce,” dodaja Kristovič.
Kristovič pravi, da med svojimi predavanji študente tudi ves čas kaj sprašuje in vodi predavanje v smislu dialoga, da tudi študentje med predavanji razmišljajo in iščejo odgovore, saj tako poskrbi, da so vpeti v predavanje. “Kadar imam po pet ur predavanj skupaj, so včasih študentje presenečeni, da je že konec. Hitro mine, kadar je zanimivo.”
“Če pa sediš zadaj, dokaj hitro pregledaš Facebook in Instagram, potem pa se vleče, ker ne slediš,” še razlaga.
Prepričan je, da mora znati dober učitelj učence razsesti tako, da je najbolje za dinamiko v razredu. “Gre predvsem za sposobnost učitelja. Že več let govorim, da bi morali na pedagoški fakulteti biti osebnostni oz. psihološki sprejemni izpiti, in to zelo strogi,” meni.
Pričakovanja so izredno velika, zahteve pa izredno majhne
“Danes je težava v tem, da so pričakovanja izredno velika, zahteve pa izredno majhne,” poudarja Kristovič. V vseh starostnih obdobjih, od predšolskega obdobja vse tja do fakultete oz. še dlje sta najbolj podhranjeni področji samostojnost in odgovornost.
Pravi, da je starš tisti, ki najbolj pozna in mora najbolj poznati otroka, v drugi vrsti je to učitelj: “Zato morajo od otroka zahtevati toliko, kolikor je sposoben. Pričakovanja in zahteve morajo biti na isti ravni.”
“Če na primer pogledamo predšolsko obdobje ali pa obdobje do drugega razreda, vidimo velik paradoks. Po eni strani se ogromno govori in poudarja nadarjenost in talentiranost, po drugi strani pa otroci niso sposobni poskrbeti za osnovne stvari glede na svojo starost oz. razvojno stopnjo. Na primer samostojno jesti, urediti stvari na stranišču, si zavezati vezalke, samostojno spati v svoji sobi, sami iti v šolo in skrbeti za svoje stvari in podobno,” razlaga strokovnjak.
Starši, ki za ocene kličejo na fakultete
“Tovrstno ravnanje gre celo tako daleč, da nekateri starši želijo biti del študijskega procesa svojih otrok na fakulteti. Kličejo za ocene, opravičujejo njihovo neizpolnjevanje študijskih obveznosti, urejajo študentske sobe in tako naprej,” je naštel.
“Če so pričakovanja večja od otrokovih sposobnosti, bo na daljši rok dosegel manj, kot je v resnici sposoben. Če so pričakovanja nižja od otrokovih sposobnosti, pa bo prav tako dosegel manj, kot bi lahko,” je še pojasnil.
Prva ocena, ki jo dobi učenec, dijak ali študent, ne sme vplivati na preostale ocene. “Če je prva ocena slaba ali negativna, se mora učenec vzeti v roke in jo preprosto čim prej popraviti. Zaradi ene slabe ocene še ne bo stigmatiziran,” pomirja.
Članek je bil prvotno objavljen na Siol.net.
Foto: Pixabay
