Dr. Sebastjan Kristovič, strokovnjak na področju vzgoje in direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo (Svetovalno-terapevtski center za družine, pare in posameznike) ter docent in prorektor za študijski proces na fakulteti Alma Mater Europaea, pravi, da ni univerzalnega recepta za vzgojo otrok, še vedno pa kljub drugačnim pristopom veljajo nekatere temeljne preizkušene prakse, denimo pri kaznovanju otrok.
»Otrok se ne sme fizično kaznovati,« že na začetku pogovora o kaznovanju otrok izpostavi Kristovič, strinja pa se, da na področju vzgoje in tudi kaznovanja dandanes vlada zmeda, ki izhaja iz stroke. Represivno naravnana vzgoja se je preobrazila v permisivno vzgojo, ki postavlja otroka v središče celotnega dogajanja, kjer velja pravilo »vse za otroka«, ki ukinja tudi kaznovanje otrok. Tako matere in očetje v idealiziranju svoje starševske vloge pozabljajo na to, da vzgoja, ki otroku opredeljuje jasne meje in vključuje tudi kaznovanje, pomeni bogato popotnico za otrokov razvoj. »Otroci morajo ponotranjiti naravne zakonitosti življenja, permisivna vzgoja pa je šla tako daleč, da želi te naravne zakonitosti prilagoditi otroku,« dodaja Kristovič. Staršem svetuje, da iščejo pri vzgoji in kaznovanju zlato sredino: »To pomeni, da otroku po eni strani nudijo brezpogojno ljubezen, kar je v represivni vzgoji manjkalo, po drugi strani pa vzgajati pomeni pogojevati, kar pomeni jasno postaviti meje. Biti vzgojno dosleden pa pomeni, da te meje dosledno držimo, kar ima lahko za posledico tudi kazen, če se otrok teh meja ne drži.« Svet odraslih mora otroku predvsem predstavljati pozitivno avtoriteto in ideal, nadaljuje naš sogovornik, ki meni, da je glavna naloga staršev, da otroka pripravijo in opremijo za življenje.
“Otrok se ne sme fizično kaznovati.”
— dr. Sebastjan Kristovič
Kaznovanje je del vzgoje
»Danes je kazen beseda, ki je skorajda prepovedana, vendar mislim, da vzgoje brez kazni ni. Prepričanje, da si starši enostransko razlagajo kaznovanje kot posledico slabe vzgoje oz. da so sami nekje odpovedali, je včasih lahko zelo zmotno,« pravi Kristovič, ki še enkrat izpostavi, da kaznovanje ne sme biti fizično nasilje, temveč je kazen normalna posledica otrokovega vedenja – pomeni, da naredi nekaj, česar ne bi smel, ali pa ne naredi nečesa, kar bi moral. Pri tem morajo biti jasno določena pravila in tudi posledice. Generalnega pravila, kakšna naj bo kazen, ni, pri tem se morajo starši, ki najbolj poznajo svojega otroka, zanašati nase, na svoj občutek – biti morajo kreativni in ustvarjalni: »Vsak otrok potrebuje svoje meje in svoje pristope. Eno pravilo pa vendarle obstaja, in sicer, da je pravilna kazen tista, ki je učinkovita in se obnese.« Starši pogosto delajo napako, da so pri kazni, ki jo določijo, premalo vztrajni, zato jih pogosto otroci več ne upoštevajo. Na to Kristovič odgovarja, da morajo starši v kočljivi situaciji, ko otrok prestopi mejo, odreagirati trezno, umirjeno in postaviti otroku kazen, ki jo tudi dosledno izpeljejo: »Tako bo otrok dobil sporočilo, da oče oz. mama mislita resno.« Če bodo starši jasno postavili pravila in kazni, je to tudi pošteno do otroka, ki tako ve, kaj ga čaka, če ne bo upošteval pravil, in si pravzaprav izbere kazen sam, še pojasni naš sogovornik. Pri tem navede primer: »Otroku povemo, da mora ob določeni uri biti v postelji, kolikor kasneje čez to uro bo prišel v posteljo, toliko prej bo moral naslednji dan v posteljo.«
Enotnost staršev
Tudi pri starših, ki so ločeni, in samohranilcih je ta vzgojna paradigma enaka, meni Kristovič: »Starši morajo iti čez lastno jezo in iz ljubezni do otroka normalizirati razhajajoči se odnos.« Pri tem morajo biti meje usklajene in starši enotni, še dodaja in opozori, da se morajo ravno tako kot otroci tudi starši držati pravil. Največja popotnica otroku je, zaključi, da starši vzgajajo otroke s svojim zgledom, z vsebino svojega življenja ter s svojimi odnosi že od samega začetka, od otrokovega rojstva naprej.
“Otroci morajo ponotranjiti naravne zakonitosti življenja, permisivna vzgoja pa je šla tako daleč, da želi te naravne zakonitosti prilagoditi otroku.”
— dr. Sebastjan Kristovič
Smisel kazni je, da otroka poboljša.
»Dobro in pomembno je, da starš kaznuje otroka, ker če ga bo kasneje kaznovalo življenje, se izkaže, da je tista kazen lahko veliko bolj težka in kruta,« meni Kristovič. Pri tem svetuje staršem, da si v dani situaciji poskušajo predstavljati svojega otroka dvajset, trideset let pozneje. »Starši se morajo zavedati, da so postavljene meje dejansko izraz ljubezni in da je kaznovanje zdaj pravzaprav usluga in popotnica otroku za njegovo prihodnost.« Pri kaznovanju je potrebno upoštevati tudi doslednost in vztrajati pri majhnih stvareh. Tu Kristovič znova izpostavi past permisivne vzgoje, ki stavi na demokratičnost pri vzgoji. »Kazen mora biti zdravilna in če ne zaleže, pomeni, da ni ustrezna. Če pa otrok ne upošteva kazni, pomeni, da ne upošteva svojih staršev.«
Članek je bil prvotno objavljen v Družina.
Foto: Unsplash
