S prvim septembrom bomo dobili nove prvošolčke in čeprav se otroci v vrtcu veliko naučijo, jim ta predstavlja predvsem prostor igre in socialnih interakcij. Ob prehodu v šolo se to nekoliko spremeni, saj se vse več igre prelevi v vse več učenja in sedenja. “Pomembno je, da otroci sami kreirajo igro in se veliko gibljejo,” je med drugim povedal strokovnjak za vzgojo Sebastjan Kristovič, ki do vsaj drugega razreda odsvetuje obšolske dejavnosti.
“Absolutno ne zagovarjam tega, da otroci v šolo hodijo že pri petih in pol, šestih letih,” pravi strokovnjak za vzgojo Sebastjan Kristovič, direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo. Pojasnjuje, da so med drugim otroci takrat razvojno še na nižji stopnji: “Ne zmorejo biti toliko časa pri miru.”
Pravi, da v svojem življenju še ni srečal učitelja ali koga, ki je strokovno vpet v prakso, torej v konkretno delo z otroki, ki bi trdil, da je vstop v šolo boljši pri petih letih in pol ali šestih letih kot pri sedmih, kot je bilo včasih. “Razvojno gledano otroci tega preprosto ne zmorejo, to je za njih prenaporno,” je prepričan.
Ko se otroci odpravijo v prvi razred, je pomembno, da odhod v šolo predstavimo kot nekaj povsem normalnega.
“Stopnja stresa, ki jo otroci doživljajo ob prehodu iz vrtca v šolo, je odvisna predvsem od tega, kakšen odnos imajo do situacije starši oziroma svet odraslih.”
— dr. Sebastjan Kristovič
Starši, ne delajte iz muhe slona!
“Stopnja stresa, ki jo otroci doživljajo ob prehodu iz vrtca v šolo, je odvisna predvsem od tega, kakšen odnos imajo do situacije starši oziroma svet odraslih,” pravi Kristovič.
“Če je mama tesnobna, jo je strah in se težko loči od svojega sina, se njena notranja stiska in negotovost preneseta tudi na otroka,” pojasni. V takšnem primeru je tudi otroka strah šole, se joka, težko loči od mame. “Povsem enaka zgodba je tudi, ko otrok začne hoditi v vrtec,” dodaja Kristovič.
Stiska pa se ne pojavi zgolj prvi dan vstopa v vrtec ali šolo, sloves se namreč zgodi vsakič, ko otroka pripeljemo v vrtec. “Ta ločitev je zelo pomembna,” meni Kristovič, “starši morajo popolnoma zaupati v ustanovo in to je to.”
“Problem je, da se iz prehodov dela cirkus”
Vsak starš razmišlja o tem, kako otroku najbolj olajšati prehod v šolo. Kristovič opaža, da težave ne nastajajo več le pri prvošolcih, septembra se ustrašijo tudi tretje- in četrtošolci. Meni, da se iz prehodov dela prevelik cirkus.
“Svetujem, da se starši čim manj ukvarjajo s tem novim začetkom,” pravi in pojasnjuje, da če imamo sami do situacije normalen odnos, bodo tako naravnani tudi otroci.
“V tem obdobju se otroci učijo na doživljajski način”
Prvošolci so v življenjskem obdobju, ko so na prvem mestu domišljija, kreativnost in ustvarjalnost, pravi strokovnjak za vzgojo. “V tem času imajo lahko tudi kakšnega namišljenega prijatelja. Pomembno je, da sami kreirajo igro in se veliko tudi gibljejo,” dodaja.
Prav je, da se otroke v prvi triadi postopoma navaja na več sedenja. Številne osnovne šole po Sloveniji so to naredile tako, da imajo poleg stolov in miz na voljo tudi blazine, kar omogoča tudi sedenje na tleh in posledično bolj dinamično izvajanje pouka.
“To je najboljša kombinacija, če so učitelji malo kreativni,” meni Kristovič in razlaga, da je dobro, če otroci na primer 15 minut sedijo na stolih, potem se prestavijo na tla ali blazine, dobro se mu zdi tudi delo v skupinah, kjer lahko učenci okoli mize stojijo. “Tu je bolj v ospredju poučevanje, ne bom dejal skozi igro, pač pa skozi kreativne metode.”
“Otrok se mora v tem obdobju učiti in razvijati na doživljajski, izkušenjski način,” trdi Kristovič. Teoretsko učenje, kakršno je nadaljnjo učenje čez srednjo šolo pa do visokošolskega izobraževanja, nas naredi dobre v tem, da smo sposobni nekaj ponoviti. “Vsaj na začetku učenje teorije ne sme prevladati nad izkustvenim učenjem,” je prepričan Kristovič.
“Do drugega razreda ne bi smeli imeti obšolskih dejavnosti”
“Moje stališče je, da do drugega ali tretjega razreda ne bi smeli imeti nobene obšolske dejavnosti,” pravi Kristovič in nadaljuje: “To pa zato, ker se otroci prehitro izčrpajo, izmozgajo, zanje je to preveliko breme.”
“Otroci morajo biti popoldne doma, da se umirijo in življenjsko zasidrajo. Pomembno je, da si sami kreirajo igro in da se znajo sami tudi igrati,” meni Kristovič in poudarja pomembnost tega, da so starši popoldne čim več doma.
Kot je razložil strokovnjak za vzgojo, je otrokom izjemno pomemben občutek varnosti. “Oče lahko dela svoje stvari, mama svoje in otrok svoje. Pomembno je le, da so starši doma in se otrok počuti varnega,” pravi.
Ko otrok hodi na dejavnost zaradi želje staršev
Kristovič je pojasnil, da otroci na dejavnosti večkrat hodijo zaradi želje staršev, ne zato, ker bi imeli sami to željo: “Tudi če otrok željo izraža sam, gre velikokrat za posledico vpliva staršev.”
“Imamo očeta, ki živi za nogomet. Ko bo njegov malček pri treh letih prvič brcnil žogo, bo oče ves vesel in navdušen, s tem pa sinu pokazal tudi svojo naklonjenost. Saj se mu vendar rojeva novi Ronaldo. Otrok pa se na nezavedni ravni nauči, da če brca žogo, dobi vso očetovo odobravanje in pozornost,” razlaga.
“V otrokovi in pravzaprav človekovi naravi pa je ugajati svojim staršem. Potem imamo otroke, ki že na predšolski stopnji hodijo na različne treninge, se učijo različnih jezikov in tako naprej. Po drugi strani pa na kreativnih taborih opažamo, da ti otroci ne znajo poskrbeti za osnovne stvari. Ne znajo sami jesti, si zavezati vezalk in tako naprej,” razlaga.
“Nevarnost je v tem, da zna dober učenec nekaj zgolj ponoviti za profesorjem. To je zgrešeno. Ključno je, da se otroke nauči razmišljati s svojo glavo.”
— dr. Sebastjan Kristovič
“Vaš otrok je pa res nadarjen”
Kot ugotavlja Kristovič, so v ozadju večkrat tudi finančni cilji. Če bo trener očetu rekel, da gre njegovemu petletnemu sinu res zelo dobro, da je nekaj posebnega, bo to seveda “užgalo”.
“Trenutno pri meni neka študentka dela magistrsko nalogo na to temo in raziskave kažejo, da so, če se otrok prehitro začne ukvarjati s športom, kasneje rezultati slabši. Skoraj vsi vrhunski športniki so praviloma športno pot začeli kasneje,” še pravi.
“Poglejte, koliko otrok je v drugem razredu vpisanih na dejavnosti. Skoraj vsi. Če čas zavrtimo naprej, ko so stari petnajst let, koliko jih v tej dejavnosti še vztraja? Ugotovimo, da na generacijo eden ali dva. Imamo pa velike generacije izčrpanih, naveličanih in izmučenih otrok.”
“Otroke prehitro potisnemo v svet odraslosti”
Meni, da otroke prehitro potisnemo v svet odraslosti, dokazovanja in tekmovanja. “Otroci potrebujejo nekaj časa, da se navadijo na okolje,” pravi Kristovič: “Ko pridejo domov, potrebujejo še nekaj časa, da se vklopijo.”
“To se vidi, ko pride kdo na obisk. Otrok je nekaj časa zadržan. Mamina kolegica ga pohvali, kako je priden, mama pa odvrne, naj še malo počaka, pa bo videla, kako zasije,” opiše življenjski primer, ki ga je verjetno že vsak doživel.
“Otrok ima v šoli učiteljico, dve, pa starše doma, pa stare starše, sosede, potem še kakšno dejavnost in na koncu pridemo do tega, da mora otrok v enem dnevu vzpostavit osem odnosov z različnimi ljudmi. Otrok na tej razvojni stopnji tega še ni spodoben. To je zanj preveč stresno,” razlaga.
Zaradi previsokih pričakovanj in zahtev lahko pri otrocih pride tudi do tikov, nehotenih vzgibov, pojasnjuje strokovnjak. “V 98 odstotkih je v ozadju otroka s tikom neka preobremenjenost, neko čustveno stanje, ki ga ne more predelati, ali pa prevelike zahteve staršev, zato nastane notranja stiska, ki se kaže v tovrstni zunanji simptomatiki.”
Članek je bil prvotno objavljen na Siol.net.
Foto: Unsplash
