Česarkoli se v življenju lotimo, vedno imamo pred očmi nek cilj. Če se usedemo v avto, imamo jasen namen, kam želimo priti. Kirurg za operacijsko mizo ima natančno izdelan cilj, kaj želi s to operacijo doseči. Ko profesor vstopi v predavalnico, ima do potankosti izdelane vsebinske cilje, ki jih bo tekom predavanj dosegel.
Znanstveniki, ki raziskujejo in izvajajo različne laboratorijske poskuse, to delajo z zelo natančno izdelanimi nameni in cilji. Tisti, ki so kdaj sodelovali pri kakšnem projektnem razpisu, zelo dobro vedo, kako pomembno je jasno definirati in predstaviti cilje projekta. Že ko se človek zjutraj zbudi, ima pred očmi natančen cilj, zakaj bo sploh vstal in kaj vse ga v tem dnevu čaka. Pravzaprav je celotno naše življenje sestavljeno iz raznih ciljev – manjših in večjih. Življenje pred vsakega izmed nas postavlja različne naloge, posameznik pa nanje odgovarja v skladu z zastavljenimi cilji in osebno vrednostno lestvico. Nekateri cilji so neizbežni, za druge pa si moramo prizadevati.
“Življenje pred vsakega izmed nas postavlja različne naloge, posameznik pa nanje odgovarja v skladu z zastavljenimi cilji in osebno vrednostno lestvico. Nekateri cilji so neizbežni, za druge pa si moramo prizadevati.”
— Sebastjan Kristovič
Skratka, česarkoli se lotimo, vedno in povsod moramo imeti pred očmi natančno določen cilj, kaj sploh hočemo in želimo. Nekoč sem nekje prebral, da če ne veš, kam greš, boš prišel tja, kamor ne želiš priti. Pri vzgoji to zagotovo drži – še bolj kot pribito. Na šolah za starše in različnih predavanjih o vzgoji si velikokrat zastavimo vprašanje: Kaj sploh je vzgoja oz. kaj je cilj vzgoje? Ko starša pričakujeta otroka, je eno najpomembnejših vprašanj, če ne najpomembnejše, ki bi si ga morala zastaviti ter si še pred otrokovim rojstvom nanj odgovoriti: Kaj želiva, da nastane iz tega otroka, oz. kakšen naj postane ta otrok? Kaj želiva z vzgojo sploh doseči? Kaj je cilj najinega poslanstva in kaj pomeni biti dobra mama in dober oče?
Z odgovori na ta vprašanja se dejansko precej namučimo, čeprav bi morali biti pravzaprav med najlažjimi, kar se tiče vzgoje in odraščanja otrok. Presenetljivo je, koliko staršev nima razjasnjenega odgovora, kaj je osnovno starševsko poslanstvo in h kateremu cilju s svojimi vzgojnimi ravnanji stremijo. Vzgojna ravnanja bi namreč morala biti ‘podrejena’ prav temu cilju oz. v službi tega cilja. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da smo zaradi poplave vzgojne literature, ki obljublja preproste rešitve za vse težave, številnih forumov z raznoraznimi nasveti in instant rešitvami, mnogovrstnih teoretičnih ‘strokovnjakov’, brezštevilnih predpisov in uredb, ki skorajda v celoti odvzemajo šolam, vrtcem in strokovnim delavcem njihovo profesionalno avtonomijo in integriteto, v današnjem času pravzaprav izgubili kompas, ki kaže pravo smer na področju vzgoje. Če pri vzgajanju nimamo nenehno pred očmi točno določenega cilja, kam želimo priti, bomo po vsej verjetnosti prišli tja, kamor ne želimo.
“Najbolj zaskrbljujoče pa je, da smo zaradi poplave vzgojne literature, ki obljublja preproste rešitve za vse težave, številnih forumov z raznoraznimi nasveti in instant rešitvami, mnogovrstnih teoretičnih ‘strokovnjakov’, brezštevilnih predpisov in uredb, ki skorajda v celoti odvzemajo šolam, vrtcem in strokovnim delavcem njihovo profesionalno avtonomijo in integriteto, v današnjem času pravzaprav izgubili kompas, ki kaže pravo smer na področju vzgoje.”
— dr. Sebastjan Kristovič
Na podlagi dela z več tisoč otroki in stalne vpetosti v prakso s strokovnimi kolektivi, vzgojitelji/cami, učitelji/cami in starši menim, da je edina prava definicija vzgoje: Vzgoja je priprava otroka na življenje. Z drugimi besedami to pomeni, da otroka vzgojimo v samostojno in odgovorno osebnost. Torej v posameznika, ki bo znal sam reševati svoje življenjske naloge, seveda glede na svojo razvojno stopnjo. Cilj bi moral biti zadovoljen, opolnomočen, samostojen in odgovoren posameznik s pozitivno razvito samopodobo in samozavestjo, ki vidi in doživlja smisel svojega življenja. Ta posameznik bo tudi imel pred očmi svoj lastni cilj življenja – kaj želi od svojega življenja, kaj bo iz svojega življenja naredil in kaj je njegovo poslanstvo.
Če želimo, da otrok postane samostojna in odgovorna oseba, mu moramo to tudi dopustiti. V tem oziru je največ škode naredila permisivna vzgoja s svojo krilatico “vse za otroka”. Kar otrok zmore, seveda glede na svojo starost in razvojne značilnosti, mora narediti sam. Danes pa mnogi starši, tudi za nekaj let, zamujajo z osnovnimi življenjskimi ‘veščinami’, kot so recimo vezanje vezalk, samostojno hranjenje, spanje v svoji postelji, dojenje, skrb za lastno higieno, da je otrok spoštljiv, da zna počakati, da ne vpada v besedo in še bi lahko naštevali. Tudi npr. domače naloge niso odgovornost in delo staršev, ampak otrok – starši so svojo osnovno šolo že opravili. Otrok mora sam prevzemati odgovornost za svoje delo in naloge, tako doma kot v šoli. To bo najboljša popotnica za življenje.
Članek je bil prvotno objavljen na Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 11.
Foto: Unsplash
